Dolina Lučke Bele


 

Samotna in nenaseljena ledeniška dolina, ki sega globoko v osrčje Savinjskih Alp in skriva številne zanimivosti.
 

Dolina je izdelana v dveh višinskih nivojih, ki jih potok Bela povezuje s kratko in divjo sotesko imenovano Lonci

 

Če od Luč sledimo reki Lučnici, ki priteka z juga, po približno 7 kilometrih zagledamo vhod v dolino Bele. Po dolini je speljana gozdna cesta. Že kar ob vhodu v dolino so Dovnikovi studenci, ki so ob nalivih ali taljenju snega izredno močni.

 

Cesta sledi potoku Bela in kmalu za Dovnikovimi studenci desno, visoko v pobočju vidimo iztek kanjona Globošek in malo naprej mogočno gladko steno Sekalojce v kateri gnezdi sokol selec.

 

 

Ker je bilo dolgo časa to edino znano gnezdišče selca v Sloveniji in ker so v preostalih ohranjenih bukovih gozdovih tudi habitati sov in detlov, je dolina Lučke Bele zaščiten ornitološki rezervat.

 

Do leta 1960 je dolino poraščal pragozd, v katerem so predtem posekali le posamezne iglavce. Sedaj je preostalo le malo prvobitnega gozda. Izplača se malo potruditi in stopiti do mogočnih dreves, ki kraljujejo nad krošnjami mlajšega gozda.

 

Približno na sredini doline je bila partizanska bolnica, a je sedaj viden le še izravnan teren v pobočju. Proti koncu spodnjega nivoja pridemo do Žegnanega studenca in do Loncev. Cesta se nato v nekaj serpentinah dvigne na višji nivo. Kmalu nato blizu pod cesto opazimo skupino mogočnih dreves. Sledi ovinek, kjer cesta zavije nazaj po pobočju, ob potoku pa poteka steza. Dolina postaja vse ožja, pot pa nas vodi skozi zadnji še ohranjeni del prvobitnega gozda. V Šibju se steza začne vzpenjati proti Vodotočnemu jezeru.